Gore v soncu žare in pozdravljajo me,
vabijo me v strme skale,
dekle, pojdi z menoj tja v kraljestvo planin,
na vrhove neskončnih višin.
Fantič, jaz ne grem s teboj, ker sem še premlada,
mamica me ne pusti, vem, da šla bi rada,
vrni se s planine zdrav, šopek mi prinesi,
cvet planike, encijan plav zame boš nabral.
Jaz pa v gore bom šel, dekle drugo dobil,
ti kar mamico čakaj doma,
dal ji bom šopek bom bel in zavriskal vesel,
da v dolino se čul bo odmev.
Le po svoje pojdi ti, zame ni še sila,
ko prišel bo čas za to, fanta bom dobila,
cvet planike, encijan plav on mi bo podaril,
me pritisnil na srce, šepnil: »Ljubim te!«