Ko bil sem še otrok, sem večkrat šel s teboj.
Sredi vrta obstala sva, kjer je rasla jablana.
Pokazal si z roko mi drobno vejico,
mnogo je cvetov dehtelo razkošno na pomlad.
Ko bil sem še otrok, nič vedel nisem še,
da prav vsako cvetje se hitro z jablane ospe.
Prav vsak najmanjši piš odnese majski cvet.
Če raztrese ga po trati, nikoli ne rodi.
Očetov dom mi vzbuja spoštovanje,
nasvetov lepih občudovanje.
Očetov dom mi vrača lepe sanje,
ki se nikoli ne vrnejo.
Ko bil sem še otrok, bilo mi je lepo,
ko z očetom sva bila dneve vse prijatelja.
Med nama ni bilo sovraštva, ne laži.
Mnogo mi je dal nasvetov, ki zmeraj še drže.