Izpod kamniških planin bistra reka priskaklja,
vsa srebrna se iskri gorska hčer Bistrica.
Mimo Kamnika hiti, mimo gričev in polja.
Ko se končno umiri, se s soncem njen val spet igra.
Ob Bistrici sem rad se igral,
ko bil sem še deček bosonog.
Rad vedno bi ob dragih ostal,
a me drugam peljala je pot.
Ob Bistrici bi rad posedel,
izpod planin nosi mi želje.
Spet petnajst let kot takrat bi imel,
ko pred menoj je bilo še vse.