Na sredi polja rada ustavljam se,
kličejo k sebi me bele marjetice.
Ko jih natrgam, sedem na tla,
vetrič poletni se s cvetjem igra.
Pikapolon’ca k meni spet prileti,
družbe prijazne si z mano tu zaželi.
Drhteča krilca tiho zapre,
preko dlani se na prst mi povzpne.
Pikapolon’ca, poleti naprej,
srečne mi dneve prinašaj odslej.
Pikapoln’ca, le to mi povej,
ali še dragi me ljubi kot prej.
Ostani z mano nekaj trenutkov vsaj,
da bom sploh vedela, da ni še vsemu kraj.
Povrni srečo sončnih mi dni,
upanje tiho še v prsih gori.