Pojdi z mano, dekle, v kraljestvo gora,
tja na vrh belih gorskih strmin,
kjer so mir, zlato sonce, veselje doma,
kjer kot ptica si prost sred višin.
O, preljubi fantič moj, šla s teboj bi rada,
a me mam’ca ne pusti, ker sem še premlada.
Sam odidi vrh gore, jaz pa bom čakala,
da se vrneš mi v objem srečen na večer.
Ker ne moreš z menoj, šopek rož bom nabral,
tebi ga podarim za spomin.
Čula vrisk boš nocoj sredi tihih dobrav,
ko se vračal bom k tebi iz planin.
O, preljubi fantič moj, malo še počakaj,
slej ko prej bom šla s teboj, sam pa ne odlašaj.
Drugo leto že morda mamico povprašaš,
da v kraljestvo bi gora skupaj midva šla.