Bil je lep pomladni dan,
ko sem se sprehajal sam,
v srcu je bilo pusto,
rad bi komu dal roko.
Sredi parka sem obstal,
tebe sem zagledal tam.
Nasmehnila si se mi,
brž odzdravil jaz sem ti.
V Volčjem sem potoku te spoznal,
tam, kjer se v vetru ziblje tisoč rož.
Najlepša si med rožami bila,
vabljiva kakor cvet in krhka vsa.
Sredi parka sem obstal,
tebe sem zagledal tam.
Nasmehnila si se mi,
brž odzdravil jaz sem ti.
Tu se spet sprehajava,
pesem veter šepeta,
da nikdar ne bo odšla
lepa najina pomlad.