Še imam šopek rož, suh je in obledel,
je spomin na dekle in najdražji za me.
Včasih se mi zazdi, da še slišim njen glas,
da drhte božam ji pramen kuštravih las.
Danes ta šopek rož spravil v skrinjico bom,
danes, ko zazvenel moj poročni bo zvon.
Saj ni treba, da ve zanj sedanje dekle,
ji prinese lahko žalost v njeno srce.
Vem, da nekoč, čez leta morda šopek ta,
prah bo postal in z njim moj spomin bo zaspal.
Rad še enkrat, bi srečal nekdanje dekle.
Kdo ve, kje zdaj živi, ali srečna je?