Postoj, dekle, povej, zakaj spet molčiš,
zakaj s pogledom nemo v daljo strmiš?
Je upanja vsaj malo za naju dva?
Osamljen bom, če boš odšla.
Postoj, dekle, povej, še veš za noči,
za vsak poljub, ki si mi dala ga ti?
Povej, če to zares je tvoje slovo,
da res te k meni več ne bo?
Moja boš za vse večne čase,
tudi če stokrat priznaš,
da je za drugim odšla
tvoja ljubezen vsa.
Moja v spominu in v sanjah,
moja kot cvet v dlaneh,
ki bo ostal vedno bel
v mojih očeh.