Spet sedim v tvoji senci kot že mnogokrat poprej,
da spočijem si ušesa v melodiji tvojih vej.
Tukaj mamica mi pela prve je uspavanke
in z očetom sem spoznaval sanjski zvok harmonike.
Kot otrok sem v krošnjo plezal, da pred svetom bi se skril,
včasih sem na tvoji jasi se s prijatelji lovil.
Ko na tebe sem naslonil hrbet prve deklice,
tvoje veje so zakrile dva, ki sta ljubila se.
Stari hrast, ti za skrivnosti veš vse,
veš, kdaj srečen sem in kdaj hudo mi je.
Ti boš tukaj tudi, ko me več ne bo,
dolgo še šumel boš svojo pesmico.
Veš, jaz vedno bom prihajal, tudi ko bo že jesen,
ko odpadalo bo listje, ko izpel se bo refren.
Vem, da v vsaki zgodbi enkrat se obrne zadnja stran,
jaz pa rad v tvoji senci bi dočakal tisti dan.