Polja zelena, visoke gore,
vmes gozdovi, bistre reke.
Takšne lepote deželo krase,
kjer od nekdaj sem doma.
Rože na oknih slovenskih domov,
mi najlepše zadišijo.
Vabijo pod nepozabni moj krov,
kjer domači še žive.
Naš si ponos, prva skrb, iskrena ljubezen vseh ljudi,
domovina ljubljena, prav nikdar pozabljena.
Naš si simbol, takšna še ostani do konca naših dni,
domovina iz srca ljubljena.
Pesem zvonov iz nešteto cerkva,
kakšna lepa harmonija.
Toda še lepša je pesem srca,
ko jo fantje zapojo.