Dedka svojega se spomnim,
ko sem bil še droben fant,
so na vasi govorili,
da je srčni muzikant.
Je harmoniko raztegnil,
poslušali so ga vsi,
jaz pa rad sem se obregnil:
meni to pogodu ni.
Oče me poslal je v šole,
tam sem glasbe se učil,
kar harmonika premore,
vsemu kmalu kos sem bil.
Sem pred dedka se postavil,
mu pokazal znanje vse,
on klobuk si je popravil,
kislo le nasmehnil se.
Je tonov veliko, a muzike ni,
tvoj meh sploh ne ve, kaj srce govori.
Dokler se boš le z naučenim bahal,
ti slab muzikant boš ostal.
Naj duša zapoje, naj vriska srce,
kar v tebi se skriva, naj meh tvoj pove,
pa vsak te poslušal bo in razumel,
s teboj bo zavriskal, zapel!
Nisem mu uspel priznati,
zdaj ostal je le spomin,
da bi znal kot on igrati,
pa še vedno si želim!