Premalokrat se zberemo,
premalokrat smo skupaj.
Premalokrat bodrimo se:
»Prijatelj, ne obupaj!«
Iz dneva v dan se le mudi,
vsak v svojo smer drvimo.
Zavoro zdaj pritisnil bom,
da se poveselimo.
Za praznike si vzel bom čas,
objel bom drage svoje.
Veselo z njimi pokramljal,
da spet srce zapoje.
Pregnal bom žalost in skrbi,
spet sreči v dlan bom segel.
Naj v lepih barvah svet žari,
nebo naj se zjasni.
Premalokrat družina je
za isto mizo zbrana.
Prevečkrat duša prazna je,
v sivino le obdana.
Premalokrat povemo si,
da radi se imamo.
Prevečkrat kar iz dneva v dan
brezglavo le divjamo.