Kakor rož’ca sred’ travnika,
zacvetela je hčerkica,
ata čuli so vse noči,
snubce so odganjali.
Eden bil je tako nabrit,
da se znal je pred atom skrit,
pa še hčerkici bil je všeč.
Kaj pa je še treba več?
Ohcet bo,
po starem , kakor šika se,
Saj le enkrat pred oltar se gre,
ko tud’ šranga bo postavljena
ata hčerko v zakon da.
Ata se je v usodo vdal,
ko je zvedel, kje fant je spal,
spomnil se je na tiste dni,
ko je hodil k mamici.