Veselje, sreča v pesmi naši zaživi!
Prijat’lji, kje naše skupne ure v gostilni so,
ni mislil nihče od nas, da to se kdaj zgodilo bo.
V večerih ni slišati več petja vseh teh naših viž,
saj vsako zdaj noč doma le spiš.
Zdaj pojmo skupaj na ves glas, točajka, rundo daj za nas,
pozabimo vse skrbi, naj pesem naša še živi.
Do jutra bomo skupaj mi prijatelji tapravi vsi,
veselje, sreča v pesmi naši zaživi.
Vsak svojo ima že ženo ali pa vsaj ljubico,
ga čaka doma, da nič več vasoval okrog ne bo.
A včasih pa zberemo se še kot davne tiste dni,
ko dolge bile so vse noči.