Nahrbtnik preko rame in na poskok korak,
naj jutro me vzame, mogoče pozen mrak.
Z nasmehom na obrazu odpravim se na pot,
vesel sem, ker lahko sem svoj gospod.
Čez travnike, poljane, čez ta leseni most,
kjer so poti speljane ali pa le raste gozd.
Na ustnicah je pesem in srček mi igra,
težave pa sem pustil kar doma.
Na potep se odpravim čisto sam, le dobra me volja spremlja,
na potep, tam najlepše se imam, saj z mano je krasen dan.
Na potep v meglice jutranje, v svet, ki se še prebuja,
na potep, saj težko že čaka me nasmeh moje deklice.
Za kratek hip postanem, spočijem si oko,
na polju preoranem mi ptice zapojo.
In topel veter nosi mi vonj zelenih trav,
zvečer v objemu srečen bom zaspal.
Saj dobro ve, da pridem, da ji prinesem smeh,
metuljčke v trebuhu in iskrice v očeh.
In nič ne bo več sama posedala doma,
na slam’ci spet ležala bosta dva.