Ko pade mrak, postajam otožna
na stari rojstni dom se spomnim spet.
Kjer so ravni, zelena vsa sončna
se skriva skromen moj najlepši svet.
Vrnem nekoč se spet tja, dom si postavim doma
sredi zelenih livad, večna cvete mi pomlad.
Tam pod domačo goro, ptice najlepše pojo,
tam so prijazni ljudje zmeraj le.
Ko pade mrak, se v okno zagledam
v daljavi za goro odmeva zvon.
Vsak dan vse bolj se tega zavedam,
da srečo le doma si našla bom.