Nekoč, ko majhna sem bila,
po rože sem za mamo šla.
S smehljajem milim jih je vzela,
v zahvalo me toplo objela.
Povedale oči so,
kar tisoč bi besed.
Da so osrečile jo,
povedal je pogled.
Cvetlice bele male
nabrane iz srca
in drobne vse zahvale
so kakor iz zlata.
Le kam hvaležnost je odšla?
Je res z otroštvom vred prešla?
Zakaj na praznik njen pozabim?
Premalokrat se ji zahvalim.