Jejžš tana, i kaj buo tu,
sej je ratalu taku,
pamet nč več na vela,
le naumnast prov ima.
Tu žie zdej abčutma vsi,
svejt naruobe se vrti,
kjer je včash blu mrzlu,
zdej je kar čez nuč grku.
Ruože kar cev lejt cvtija,
ledeniki se tapija,
še medvejdje več na spija,
vse suorte tiči v k’p l’tija.
Svjeta nam je zlata skrija,
je štemana kramarija,
dejlama le za prafit,
tud če svejt greduoč buo kvit.
Vse je ena štramarija,
svejt je zmejšan, vsi narija,
dnar nam nucov na buo več,
če iz pametja sma preč.