Na mehki blazini bom kot punčka zaspala,
še zadnjič me mama bo pobožala z roko.
Saj z jutrišnjim dnem odšla od doma bom zala,
nevesta v belem, ki ji svatje vriskajo.
Pred hišo me ljubi bo s kočijo pričakal
in očka skrivaj morda potoči solzico.
A jaz le nasmehnem se, ker vem, da ljubezen
močnejša od vsega je in daje upanje.
Le z roko v roki bova šla po isti poti
in skupaj skovala sanje iz mladostnih dni.
Ni ne viharja in nikogar, ki bi ločil
srci, ki sta kot eno v večnost združeni.
Ko leta pretečejo, lasje osivijo,
takrat te še vedno bom ljubila kot sedaj.
Največji pa bo zaklad, ko bova povila
drobceno štručko, ki del naju vedno bo.