Že vse od malih nog, jaz revež sem ubog.
Karkoli kdaj storim, narobe naredim.
Življenje tepe me iz dneva v dan,
saj sfiži se mi čisto vsak moj plan.
Hočem v službo it, pa mi uspe zavit
namesto na sestank’, direkt v bife za šank.
Bi rad naročil sok, pa rečem “pir”.
Grem sam’ na enega, pa spijem štir’.
In vsak moj dan je tak – kolk’ planov, tolk’ napak.
Vse česar lotim se, ja, glih narobe gre.
Ponoči buden, zjutraj pa zaspan.
Bi šel domov, pa ul’ca je postran.
Saj vem, da se ljudem zdi čuden fenomen,
da čisto po pomot’, nekdo se tolk’rat zmot’.
Težko je razumet, da je narobe svet,
saj še doma mi več noč’jo verjet’.
Žena me tepe, mi prazni žepe,
da vidi kje in s kom sem bil.
Jaz pa razlagam, da ne vem, da nisem kriv,
da šel naravnost sem domov, pa se izgubil.
Žena me tepe, obrača žepe,
preverja kje in s kom sem pil.
Saj bi ji rekel naj se že enkrat ustav’,
pa vem, da ima po svoje prav!
Grem zjutraj na kofe, naenkrat polnoč je.
Namesto na sestank, direkt v bife za šank.
Bi rad naročil sok, pa rečem “pir”.
Grem sam’ na enega, pa spijem štir’.