Reci mi, ljubica, a bi jezna b’la,
če boš nocoj sama doma?
Gremo s prijatelji, da povemo si
nekaj povsem moških stvari.
Saj veš, moj dragi, da rekla ti bom to,
s te moke pa kruha ne bo.
Boš kar doma ostal in pri meni spal,
dolgčas t’ ne bo, verjemi mi to.
Ko sonček se spusti z neba,
midva se spet objameva in nežno stisneva.
Kakor dva golobčka sva,
pod zvezdami si rada srček grejeva.
Včasih spominjam se, kakšna sva bila,
plesat sva šla vrh Triglava.
Ti, moja ljubica, res se mi ne da,
raje ležim, kot da trpim.
Ko sonček se spusti z neba,
midva se vedno nežno stisneva.
Kot prvi dan zaljubljena
pod zvezdami si srček grejeva.
Midva od nekdaj sva ‘z takšnega testa,
se spričkava, spet ljubiva.
Čudna patrona sva, to vejo vsi,
naju pa to n’č ne skrbi.