Ko jutro dlan odpre,
vsak znova greva svojo pot.
Stezice najine
razpredene so vsepovsod.
Po tebi pa diši
v sobi kakor v prvih dneh,
povsod tvoj mili glas
zveni kot tvoj šepet v nočeh.
Zakaj že spet odhajaš,
brez tebe ni več lepih sanj.
Zakaj domov prihajaš,
ko že ugaša dan?
Zakaj že spet odhajaš,
brez tebe prazen je vsak dan.
Zakaj več ne ostajaš,
živeti sam ne znam.