Ko zjutraj zlato sonce me pozdravi
in ptice pisane zažvrgole,
mi misel tiha se domov odpravi,
kjer dragi bratje moji še žive.
Pod lipo najevsko morda sedijo
prijat’lji moji iz otroških dni,
o lepih starih časih govorijo,
ko smo še skupaj si prepevali.
Daleč, daleč si, Koroška moja,
morda te videl več nikdar ne bom.
Polja, trate in pogorja tvoja
pa v srcu mojem so edini dom!
Ko nova pride tja pomlad zelena,
domače ptice mi zažvrgole,
kot bi bila ‘z nebes mi podarjena,
koroška pesem razvedri srce!