Kjer je vesela družba, tam je tudi Edo naš
in zlati bariton mu najzvestejši je pajdaš.
Če za družico najde kakšno mu harmoniko,
noč prehitro mimo bo.
Če pujs na mizi zlato zapečen mu zadiši,
igral bi za boglonaj tam tri dni in tri noči,
če pa še kdo nataka vince pridno v kupico,
vse bo pelo, vriskalo.
Čeprav je bariton njegov obtolčen, star in zvit,
ko Edo nanj igra, bilo bi škoda zamudit’.
Če kakšna fletna malo bolj pogleda ga s strani,
bariton še bolj zveni.
Zato še dolgo bariton naj poje,
da bi z veseljem Edo ga igral,
medtem pa birt natočil nov nam bo bokal,
bo vsak nocoj za rundo dal!
Ko pa nekoč si Edo bo družico poiskal,
pa bariton bo kdaj pa kdaj osamljen v kotu stal,
a zvok harmonike na vas ga kmalu zvabil bo,
vzel s seboj bo ženkico.