Minilo je že mnogo let,
a moj domači svet
ostal je isti kot tedaj,
ko je cvetel nam maj.
Sem vračal sam se preko polj,
prek znanih vseh livad,
pozdravil me je veter blag,
cvetoča ta pomlad.
In isti zvon zapel mi to
je pesem radostno
kot takrat, ko bil sem
noro zaljubljen v njo.
A danes le ti, edino le ti si drugačna,
drugačno sonce ti sije iz modrih oči.
A danes le ti, edino le ti nisi ista,
še vedno pa kradeš mi sanje vseh mojih noči.
Le spomini mladosti žive,
ko čas neslišno gre.
Narisal ti je nov obraz,
a danes mesto pomeni ti vse.