Od daleč sta z mamo prišla v te kraje
in sonce pustila sta za seboj.
Za košček sreče, nasmeh nekoga
srce bi dala oba takoj.
Kako se je deček privijal k mami,
saj njenim zaupal je le očem.
Ko se pomešal je med otroke,
pogled mu begal je proti tlem.
Prestrašene oči,
kot bi iskale lepši svet,
otroštvo brez luči,
grenke solze rosnih let.
Prestrašene oči,
kot bi jim iskrice ušle,
ko enkrat prižgale
bi zopet se.
So leta minila, je deček odrasel,
močan si utiral je svojo pot.
Zakaj je enim posuto s cvetjem,
a drugim s trnjem je vsepovsod.