Pod večer, ko sonce obzorje zlati
in noč prinaša tihe sanje,
spet ta nemir, sled vseh solza,
ti pozabila si nanje.
Vsako noč, ko zvezde prižgo
v srebrno se mesečino,
zadnjič v slovo, rekla si to
in prebudila mi bolečino.
Zunaj pomlad, v meni jesen,
tiho se z roso prebuja,
kot pajčolan, z biseri tkan,
tisoč cvetov mi ponuja.
Zunaj pomlad, v meni jesen,
zdaj nove poti boš iskala,
naskrivaj v mislih še kdaj
z mano v nočeh zaspala.
Sam naprej kakor metulj
svobodi, soncu grem naproti,
spet živim in hrepenim,
učim na stari se zmoti.
Vsako noč, ko zvezde prižgo
v srebrno se mesečino,
zadnjič v slovo, rekla si to
in prebudila mi bolečino.