So na Klek letele babe,
sedle so na skalco gor,
so regljale kakor žabe,
njih lepote bil sem nor.
A najlepša je med njimi
Anka črnooka b’la,
njena okeca so črna
kakor dva dragulja b’la.
Oj, ti Anka, roža rožic,
bi hotela za moža
fanta, mlad’ga korenjaka,
ki te ljubi iz srca.
Se zasmeje kakor biser
Anka, lepa coprnca,
mi začarala srce je,
a me noče za moža.