Ko je sonce že zašlo,
zbrali smo se za pečjo,
volk je tulil naokrog,
strah, trepet nas vseh otrok.
Ogenj v peči prasketal,
dedek tiho je kramljal,
peč nas grela je kot dlan,
pa priplazil se je dan.
Zdaj peči več kmečkih ni,
kruh iz njih več ne diši,
deca so po svetu šla,
hiša pa je brez srca.
Ko bom velik, bom zidar,
zidal bodem le peči,
naj z njih znova zaživi
čas preteklih, lepih dni.