(besedilo: F. Požek, glasba: T. Verderber)
Bila si mlada in lepa kot cvet,
imela rosnih le sedemnajst let,
nosila si pentljo v dolgih laseh,
žar prve ljubezni v očeh.
Bili so dnevi, ko skupaj sva šla,
objeta mimo cvetočih dobrav,
bile noči so, ko skupaj do dne
sem v kamrici tvoji zaspal.
A ti bila si nemirno dekle,
iskala si srečo po drugih poteh,
rad bi vprašal, če si jo našla,
ker ni vec je v tvojih očeh.
Ali se spominjaš
najine ljubezni,
ko pogledaš me naskrivaj
in otožen je tvoj smehljaj.
Najine spomine
tiho čas odnaša
in preteklosti opoj
pobožal je naju nocoj.