(besedilo: F. Požek, glasba: T. Verderber)
Sem jo stisnil močno,
mi je rekla sladko:
»Ti res pravi si kovač!«
Pa sem ji zašepetal:
»Vedno tvoj bi rad ostal.«
Mi kovači imamo jeklene pesti,
a nežne, ljubeče dlani,
kakor iskre spod kladiv
toplo nam žare oči.
Dopoldne se grejem
ob vročih pečeh,
zvečer grem pa k deklici v vas,
saj dekle slovensko je
za ljubezen in za špas.
Ko v naši dolini poletje žari,
se kopava vse dni,
srečna ker sva tu doma,
na belem pesku sanjava.
Ob reki pokažem ji steze,
ki nihče ne ve za nje
kotiček samoten in tih,
med vitkimi brezami skrit.
Ko pa naslednjič pomlad
prišla bo prek mehkih trat,
tedaj pa za njeno roko
skoval bom mali prstan zlat.