Tiho teče reka med bregovi,
mimo belih brez in steljnikov,
za kratek čas ji žubore slapovi,
posluša pesem vetra in gozdov.
Tam ob reki včasih rad posedam,
bistra voda v soncu se blesti,
stari mlin na drugem bregu gledam,
kolo, ki leta že se ne vrti.
V spominih vidim po zeleni loki,
dekleta mlada po stezi gredo,
šopek pisan vsaka nese v roki,
vesele kresne pesmi pojejo.
Nad reko že pada prvi mrak,
nad hribom se vozi zlat oblak,
v srcu mi tiho zadrhti,
tamburic struna zazveni.
Dišijo spet tam za njivami
šentjanževe rože med grivami
in nad našo se vasjo
zvezde spet prižigajo.