(besedilo: F. Požek, glasba: T. Verderber)
Za velikim morjem je dežela,
ki v spominih mojih še živi,
kjer je mati pesmice mi pela,
vesele pesmi s solznimi očmi.
Mnogokrat je mati govorila:
za velikim morjem boljše je,
pojdi, sin, če ti bo sreca mila,
a čez leta vrni, vrni se!
Pa sem šel in v svetu se izgubil,
odnesel me je veter kakor prah,
nazaj me ni bilo, kot sem obljubil,
zaman čakala je na moj korak.
Oh, kako si želim,
oh, kako hrepenim,
da bi na domacih tleh postal!
Kot ptica bom poletel,
kraje vse bom obšel,
hrepenenju dolgih let
bom krila dal!