Vesela polka se oglasi,
fantje k plesu vabijo.
Črnolasec me zavrti,
pa že glave stikajo.
Le kaj se punca gre, to ne spodobi se,
sedet’ bi morala doma,
prav kislo se držat’, za bivšim žalovat’,
odpirati nikomur vrat.
Čeprav sem enkrat se opekla,
ne bom življenju se odrekla,
žal mi za napake ni,
človek se tako uči.
Čas je čudežno zdravilo,
da pozabo nam v darilo.
Sreča pa namig dobi,
naj se k meni oglasi.
Ko muzikantje zagodejo
zadnjo polko za slovo,
jaz še vriskam in se vrtim,
opravljivcem se smejim.