Pri mizi je sedela,
prav luštkana je b’la,
na stolu pa visela
je njena torbica.
Me firbec je premagal,
sem hitro segel v njo,
pa nekaj ven privlekel
in žal mi je za to!
Je čisto ponorela,
rdeča ratala,
kot jesihar se drla,
že vsa je hripava:
“Ti, butelj, ne razumeš,
to rabim za zvečer,
ko šla bom telovadit,
pust’ torbico pr’ mir!”
Daj, daj, daj mi gumico nazaj,
da te bom pogledala še kdaj,
ker si tak kmet zabit,
pojd’ se nekam ti solit!
Presneta histerija
te še ugonobi,
n’č slab’ga nis’m mislu,
kokoš pa čist’ znori!
Če bi na telovadbo
brez čopa enkrat šla,
se ne bi svet podrl.
Zakaj ta panika?