Vse je isto v sobi majhni,
luč preganja dih noči,
slika bleda v okvirju
o ljubezni govori.
Odstiram v ihti list za listom
v sebi dragi mi spomin.
Komaj je srce sprejelo,
da odšla takrat si z njim.
Kot ladjice papirnate,
v neskončno morje splavljene,
so skupne sanje najine
v pozabo že potonile.
Sam sedim v tišini sobe,
nekdaj tople, najine,
zdaj pa želje in podobe
davno so pozabljene.