Na podstrešju v kotu skrinje ves pozabljen sam leži
rožni venec in na njem se križ srebrni še blesti.
Se spomin mi vrne v čase, ko za toplo je pečjo
mati vsak večer molila, da bi dobro nam bilo.
Mamin rožni venec ve za skrite solze vse,
ki jih ob molitvah tihih v skrbeh točila je.
Mamin rožni venec včasih v žuljavih dlaneh
se je kakor biser beli v temnih lesketal nočeh.
V dlani ga svoje vzamem in obrišem sivi prah,
čisto tiho tam obstanem, spet zaslišim mamin glas.
Ni nikdar ga pozabila, vedno s sabo vzela ga,
le tedaj ga je pustila, ko za vedno je odšla.