Morda vprašam kdaj po tebi,
kratko, kot da ni mi mar.
Da za droben hip vzdrhti mi srce,
ko zaslišim tvoje ime.
V mislih tvoj obraz pobožam,
za slovo od mehkih sanj.
Bog, kako boli spoznanje,
da ima sreča temno stran.
Morda kdaj povem o sreči
kadar vzel si me v roke,
ko en sam pogled je bil že dovolj,
da nahrani mi srce.
Kot da bog poslal z neba bi
angela samo zame,
da zbudil bi v meni tisto
kar čakalo je nate.
Morda hraniš še spomine,
morda me v njih več ni.
A želim, da veš vse kar sem zdaj
nevede si dal mi ti.
In ko nit nekoč se strga,
najin plamen dogori,
tam nekje te čakam, da
postaneš sonce novih dni.