Pred vrati si pogumno stal,
v rokah šopek rož držal,
si rekel, da za nos rdeč je veter kriv.
V obleki kakor izklesan,
kot iz reklame počesan,
da te močno je strah, si neuspešno skril.
Govoril si kot literat,
v rimah klical si pomlad,
smejal se kot iz stare slike za spomin.
Vse zvezde padle so na tla
in jaz v nebesih sem bila
na dan, ko god imel je sveti Valentin.
Še čutim poljube, še slišim obljube,
vse je kakor v pravljici bilo.
Še čuvam spomine, iz sanj ne izgine
prvo najino valentinovo.