Moja lepa belokranjka
zvita je lisičica,
vedno ve, kaj meni manjka
in me potolažit zna.
nje oči sta dva vražička,
biseri pa njen nasmeh,
vedno, ko se ji zahoče,
me zapelje v greh.
K moji lepi belokranjki
vračam se neskončno rad
in nikoli ne pomislim,
da odšel drugam bi spat.
še do zdaj je nisem vprašal,
če mi vedno zvesta je,
ko prav nežno me pogleda,
ji verjamem vse.
Moja lepa belokranjka
lepa je kot tista anka,
ki je kolo zaplesala.
ob kolpi bistri je doma,
mi lepša je od miss sveta
in tudi pomežikniti mi zna.
To je moja belokranjka,
gledal bi jo brez prestanka,
mili bože al’ je lepa!
kola več ne pleševa,
kadar polka zaigra,
k meni se privije vsa.