Bil je mlad, pred njim je svet kot roža zacvetel.
Tisoč je imel želja in sanjam je verjel.
Ljubil je hitrost in lesk samotnih nočnih cest,
mlado moč motorju dal, kot z njim bi šel v vihar.
Bil je miren, tih večer, kot vlival bi zlato,
je pomahal in odšel, nazaj ga ni bilo.
En trenutek in njegov je svet potonil v mrak,
marsikdo bo tam molče ustavil svoj korak.
Preveč je belih rož ob cestah,
na njih zapisanih bridkosti,
namesto smeha in mladosti
spomin v tišini onemi.
Preveč je belih rož spletenih,
preveč oči z dlanmi pokritih
in sanj za vedno izgubljenih
v sencah večne je noči.