Nocoj po svojih mislih se sprehajam čisto sam
in tavam po spominih ter ne vem, ne kod, ne kam.
V tanki pajčevini stare slike ožive
ter v srcu tiho žalost in tesnobo prebude.
Stojim na vrtu svojem, gledam zvezdnato nebo
in čakam, da se vrne, pa čeprav ne vem, kako.
Ko spomnim se trenutka, ko je prvič rekla ne,
po licu hladne solze mi v kapljah zapolze.
Nocoj potiho jočem, a ne vem, zakaj,
srce mi govori, da je ne bo nazaj.
Le v sanjah kdaj privijem jo v svoj objem,
a zjutraj zbudim se s solzo v očeh sam s seboj.
Bila sva kakor vetrič poln življenja, brez meja,
svobodna kakor ptice sva letela prek gora,
a dnevi ti prelepi so odtavali zdaj stran,
zdaj vem, da v življenju bom za vedno čisto sam.