Lunco poglej tam nad goro,
sama je, kakor ti si sam.
Mrak tihi gost, nežen in plah,
že si spleta svoj pajčolan.
Zvezdice, glej, budne so že,
se poredno ti smejejo.
A netopir, čuk in skovir
ljubice kličejo.
Lep je ta svet, ko noč razpne
svoja krila tajinstvena.
Kaj se bojiš, kaj čakaš še?
Naj še tebi poguma da!
Pojdi tja v vas pod okence,
pesem naj prebudi dekle.
Tudi zate morda nekje
utriplje nocoj srce.