Kjer jablana za hišo rase,
od nekdaj se naš dom je v soncu grel.
Spomin beži v otroštva čase,
ko tam je oče moj rad posedel.
Hladile so košate veje
njegov od dela ves zoran obraz.
Pogled njegov še zdaj me greje,
čeprav je že spomin prerasel čas.
Pod jablano za hišo našo
spoznala prvič sem srca nemir.
Ljubezni sem razbila čašo,
le oče je v solzah mi vrnil mir.
Odšlo je vse, minila sreča,
zbežala leta so kot rahel dim.
Pod jablano, ki vsa dehteča
za hišo še cvete, zdaj v noč ihtim.