V moji kamri v stari skrinji,
oj, tam je noša narodna.
Kako je lepa, čeprav že stara,
baržunasta in žametna.
In kamižolca rdeče vezena,
oj, gumbe ima vse iz srebra,
a na veriž’ci veliko uro
in dva srebrna tolarja.
Moj stari ata so jo kupili,
oj, kje je zdaj že tisti čas!
Takrat, k’ pri mam’ci so se ženili
in ko so še hodili v vas.
A v nedeljo odprl bom skrinjo,
oblekel bom še nošo jaz,
ker pojdem ženit se k dekletu
in vriskal bom čez vas na glas.