Morda res težko je verjeti,
da v mestu ne morem živeti,
da v mestu ne morem ostati,
da vleče nazaj me domov.
Ne morem in nočem verjeti,
da v hiši sem tristodeveti,
da vozim se z liftom k dekleti,
da sem iz dežele odšel.
Pojdi z menoj,
planina še čaka na naju nocoj.
Pojdi z menoj,
zavriskal, dekle, bom s teboj.
Na vasi še ni semaforjev,
suzukijev, hrupnih motorjev,
tam tiho le vabijo hribi,
sprašujejo, kdaj bom prišel.
Pojdi z menoj,
planina še čaka na naju nocoj.
Pojdi z menoj,
zavriskal, dekle, bom s teboj.
Zakaj bi še moral trpeti,
na prašnem betonu sedeti,
med dimom in hrupom krneti,
raj grem na deželo domov.