Bije polnoč, a ni še prepozno.
Strah ni nikogar to noč,
le žeja nas grozno.
Pot je prazna, nihče nas ne moti.
Mesec celo se smeji,
ker z nami bedi.
Glej, tam zunaj luči se smejijo.
Halo, krčmar, daj odpri,
če ne, ponorimo.
Žeja smrtna, življenje na nitki,
reši nas konca nocoj,
prehud je ta boj.
Zdaj vase ga izlij,
življenje začenjamo polnoči.
Izprazni in nalij,
še luna zapleše in z nami nori.
Nikjer še ne gori,
nikoli ne kličemo na pomoč.
Mi takšne smo krvi,
da dneve bi dali za noč.
Ni ga konca, ne more ga biti,
kdo le nam bo branil nocoj
ta liter popiti.
Oh, gostilna, polnočna nevesta,
vrata odpri na stežaj
in vina nam daj.