Sonce zašlo je že tam za goro,
zvezdici dve je prižgalo nebo.
Luna srebro že posipa čez plan,
nežna meglica pokriva ravan.
Z listjem prav tiho se veter igra,
pravljice stare mi gozd šepeta,
vse naokrog je že legel pokoj,
jaz pa v vas grem nocoj!
Mesec srebrni bo v kamrico s’jal,
v vejah bo vetrič le nama igral.
Zvezdice male, pomagajte mi,
da spet se mamica ne prebudi.
A ko bom zjutraj odhajal od nje,
božale nežno me bodo megle.
Sonce pa znova, oj, tam za goro
bo pozlatilo nebo.