Noč je rodno vas objela,
mi zaspati ni bilo.
V hišici je luč gorela,
tam, kjer naša mati so.
Kaj premišlja ob tej uri,
kaj le muči ji srce?
Šel sem k njej, odprl duri,
v izbi tam sedela je.
Prav potiho je jokala,
videl njene sem solze.
Nekaj je premišljevala,
kar ni vedel prav nihče.
Prav potiho sem jo vprašal:
»Kaj se jočeš ti nocoj?«
»Nič ne skrbi, to je sreča,«
dala je odgovor svoj.
»Rada vas imam kot takrat,
ko še majhni ste bili,
vso dobroto ste hranili
vse do teh današnjih dni.
Prav zato nocoj se jočem,
blagoslovljen bodi dan,
da ljubezen vsa, trpljenje
in moj trud ni bil zaman.«