Kjer mehke steze so vodile
čez polja zelena nekoč,
med rožami v daljo se vile,
kjer travnik žarel je cvetoč,
tu veter igral se je s klasjem,
nad poljem škrjanček je pel,
v daljavi vasi so blestele
in vrisk pod nebo je kipel.
Po mehkih stezicah na polja
vsak dan so hiteli ljudje,
jim pesem bila je družica,
da lajšala dneve jih je.
Z ljubeznijo tu so orali,
sadili, rahljali zemljo,
z veseljem čakali na žetev,
jim v srcu bilo je toplo.
Nič ne ziblje se klasje,
utihnil škrjančka je glas,
asfalt je zamenjal stezice,
prinesel ga novi je čas.
Palače na polju stojijo,
iz zvočnikov pesem doni
in dimniki kvišku kipijo,
a vriska več slišati ni.